Kako se diagnosticira hipertiroidizem pri mačkah?
Diagnoza hipertiroidizma pri mačkah zahteva predložitev rezultatov perzistentno povišanih koncentracij ščitničnih hormonov, poleg enega ali več tipičnih kliničnih znakov. Da bi to dosegli, je treba pregledati značilnosti in anamnezo, opraviti fizični pregled in pregledati rezultate krvnih preiskav.
Kakšne simptome imajo mačke s hipertiroidizmom?
Glede na to, da ščitnični hormoni vplivajo na številne telesne sisteme, obstaja širok razpon kliničnih znakov, povezanih s hipertiroidizmom. Vendar tipični prikazani znaki vključujejo (Carney, 2016):
Ob fizičnem pregledu je lahko otipljiva tudi golša. S povečanjem velikosti ščitnice se poveča tudi verjetnost prisotnosti hipertiroidizma pri mačkah(Boretti et al, 2009).
Če diagnoza zahteva merjenje ščitničnih hormonov –
zakaj je treba opraviti nadaljnje biokemične preiskave?
Rutinska biokemija pomaga najti nespecifične spremembe, ki lahko podpirajo diagnozo hipertiroidizma pri mačkah. Prav tako lahko pomaga izključiti sočasne bolezni, ki se lahko kažejo na podoben način.
Hipertiroidne mačke imajo običajno povišane vrednosti jetrnih encimov; alanin aminotransferaze (ALT) in alkalne fosfataze (ALKP). Pomembno je upoštevati, da mora biti povečanje sorazmerno s povečanjem celotnega T4. Če je zvišanje ALT in/ali ALKP bistveno večje od zvišanja celotnega T4 ali če je GGT povišan, bodo morda potrebni dodatni testi delovanja jeter.
Kronična ledvična bolezen (CKD) in diabetes mellitus (DM) lahko povzročita podobne klinične znake kot hipertiroidizem. Poleg tega lahko prisotnost CKD ali DM poleg hipertiroidizma vpliva na zdravljenje hipertiroidizma.
Zato je ob začetni preiskavi bistveno poiskati te sočasne bolezni.
Kateri specifični endokrini testi se najpogosteje uporabljajo pri diagnozi hipertiroidizma pri mačkah?
1. Celokupni T4
Celokupni T4 je treba uporabiti kot prvi presejalni test pri diagnozi hipertiroidizma. Je stroškovno učinkovit in vzpostavi izhodiščno raven pred zdravljenjem. Koncentracija celokupnega T4 v serumu >60 nmol/l je diagnostična za hipertiroidizem, čeprav je pomembno upoštevati, da se lahko referenčni intervali med posameznimi laboratoriji razlikujejo.
Merjenje povišanega celokupnega T4 v serumu bo potrdilo približno 90 % primerov hipertiroidizma. Vendar to pomeni, da je celokupni T4 lahko znotraj referenčnega intervala pri približno 10 % hipertiroidnih mačk. To se najpogosteje opazi pri zgodnjih ali blago prizadetih primerih ali pri mačkah s sočasno neščitnično boleznijo (NTI), na primer kronično ledvično boleznijo.
2. Prosti T4
Če diagnoza ni bila potrjena s testom celokupnega T4, se lahko opravi test prostega T4. Test prosti T4 meri samo del T4, ki je presnovno aktiven in ni vezan na nosilne beljakovine. Bolezni, ki niso povezane s ščitnico, manj vplivajo na ravni prostega T4. Merjenje prostega T4 vključuje bolj zapleteno tehniko, imenovano ravnotežna dializa, zato je ta test običajno dražji.
Nekatere mačke brez hipertiroidizma imajo lahko visok prosti T4, zato je pomembno meriti prosti T4 v povezavi s celokupnim T4 (idealno v istem vzorcu krvi), da povečate diagnostično specifičnost. Na primer, do 20 % bolnih eutiroidnih mačk ima povišane koncentracije prostega T4. Te mačke imajo običajno ustrezen celokupni T4 v spodnji polovici referenčnega intervala ali pod njim.
Samo merjenje prostega T4 bi lahko dalo lažno pozitivno diagnozo hipertiroidizma. Na splošno velja, da če imate združljive klinične znake, celokupni T4 v zgornji polovici referenčnega intervala in prosti T4 nad referenčnim intervalom, potem to kaže na hipertiroidizem. Za dodatne informacije glejte diagram diagnostike.
